JAZ IN...

in še več spanja, to je glavna tema tega tedna. No vsaj pri meni. Glede na to, da je za mano zelo naporen oktober, ki se je nato raztegnil še v začetek novembra. Ja kdo bi si mislu, tud v javni upravi je treba delat... V glavnem blo je naporno, tedni z 50+ urnim delavnikom od tega kr nekaj nočnih me je res kar zmučilo, še posebej nočne, ki me čist vržejo z ritma in pol sem čist adijo. No kakor kol že zdaj je to mimo in prišel je teden zasluženga počitka, ki pa je v prvi meri namenjen spanju. Pa tud jutranjemu poležavanju v pojstli, kar pa zame ni glih najbolj značilno, ampak včas pa kr paše. No za nami je tud že šesta izvedba Sladkih6 , ki pa je prinesla nenormalno konkurenco in več kot odlične rezultate. Prav z veseljem je blo gledat tolk odličnih tekačev na kupu. No jaz sem vseskupaj zaključil po dveh urah in tričetrt. Pač nisem videl smisla v vsem skup. Kot prvo sploh nisem pripravljen, kot drugo me še vedno trga in pa najbolj pomembno od vsega pač, da se mi enostavno ne d

ali bolje rečeno ob meji, je potekalo moje poznojesensko kolesarjenje. Da se ne vozim z gorcem samo po Pohorju sem izkoristil dokaj lep jesenski dan za mal kolesarjenja po hribih v bližini naše južne meje. Tako sem štartal iz mejnega prehoda Rogatec v smeri Žetale in v kraju Sv. Jurij zavil z glavne ceste v smeri table Log. Od tam dalje pa se začne kr konkreten vzpon po asfaltirani cesti v smeri vasi Log. Po kakih treh kilometrih tik pred spustom pa je majhen odcep v desno še mal v hrib in nato se začne makedamska cesta, ki vodi proti izviru mejne reke Sotle. Od tu dalje sledi lepa vožnja z manjšimi vzponi in spusti vse do table, kjer vodi pot do izvira reke, nato pa sledi spust do same državne meje in nato ob meji do vasi Trlično in naprej do mejenega prehoda Dobovec in nato še dobrih sedem kilometrov po glavni cesti do Rogatca. Cesta z listnatim tepihom. K izviru Sotle. Kontrola meje Lovska koča.

sem pač spremenil mal svojo obliko in vsebino spletnega dnevnika. Očitno se res nič kaj ne dogaja... Ja pa še res je.  Zakoračili smno v pestro jesen, ki nam je postregla že s prvim snegom, ki pa seveda še ni prinesel zime, no me je pa že fajn opomnil, da končno prihaja zima in z njo dokaj sproščeno obdobje vsaj kaj se športa tiče. No kakor koli že, letos je zame celo leto tekmovalno sproščeno saj mi ni uspelo priti niti na eno tekmo. No pa nič ne de bo že bolje. V soboto si obetam fino druženje že 6ič zapored v kroženju na Sladkih6 . Namen je seveda predvsem srečanje z starimi znanci, da rečemo kero in pa da odtečem kaki kilometer. Kolk pa jih bo pa je odvisno predvsem od počutja, ki je še vedno dokaj spreminjujoče. Nikakor pa ne morem ugotovit, kaj je odvsno oz. kaj sploh vpliva na to, kako se počutim in kolk me še trga po nogi. No ampak predvidevam, da bo tud to minilo. Drgač pa nič novega, kriza še vedno traja, če ne druga nas vsaki dan prepričujejo, da traja. Na vsak