JAZ IN...

nikol ni bla vadba, ki bi me potegnila in prav občudoval sem Tatjano pri njeni vstrajnosti, ko je neutrudno delala razne treninge zjutraj pred službo (glasov zraven raje ne omenjam, hahaha). Vse kar sem jaz poznal od fitnesa je blo občasna vadba pa še to samo klasika mal trebušnih, hrbtnih, sklec in to je blo to. Seveda pa sem še to počas opustil in pač samo tekel al pa kolesaril, no edin pozimi sem mal obremenil tud zgornji del telesa in tako ojačal tud mal zgornje mišice, kar pa ni zdržalo dolgo in kar hitr se je spet zgodilo, da mej je od vsega po teku najbolj bolelo v ramenskem obroču in roke. Ampak OK dokler pa se vse skupaj ni začelo poznat tud na moji hrbtenici, ki brez dobre mišične opore in pri kilometrini, ki sem jo delal ni več zdržala. Seveda, ni kar počilo, ampak se je začelo počas, najprej te mal vščipne pa dan dva boli pa je bolje, pa spet mal in vse dokler ne vseka pošteno. No potem boli, ko hudič in boli vse, da že ne veš kaj je in se diagnoze spreminjajo iz dne

V vrsti vzponov po naših okoliških hribih. V bistvu, bi kdo mislu, da bo to prvi v vrsti, ampak ni blo glih tako. A zakaj prvi? Ja zato, ker gre za vzpon na Roglo. No kakor koli že vzpon je opravljen, sicer ne po tisti klasični cesti iz Zreč na Roglo, ampak tako mal nakoli, da je vmes tud prava količina makadama, da gorc pride na svoj račun. Tako je vzpon potekalo od "doma" v Zrečah do Loške gore, kjer se zavije levo pri Bistroju Mlin. Cesta se potem lepo počasi vzpenja pa dolini Ljubnica. V Zaborku se najprej zavije desno in takoj čez 100 metrov levo, nato pa zopet mal navzgor in v naslednjem križišču spet desno. Potem pa lepo vzpon najprej do Sv. Vida in malo naprej nasže pričaka makadam. Nato pa po makadamu vse do naslednjega odcepa, kjer spet gremo desno po asfaltu in v naslednjem odcepu zopet levo na makadamsko cesto. To je pravi poligon za dirkanje z gorcem (seveda če ti je ostalo še kaj moči) vse do odcepa, kjer se dobra 2 km pred vrhom priključimo na glavno cesto, k

statistika, bo tokrat malo prej kot ponavadi. Razlog pa je en sam, ker za enkrat, ponavljam za enkrat mi več kilometri in čas, ki ga prebijem med teki in na kolesu in ne vem kje še vse ne bojo več merilo. Potrebujem odkolop in to totalni. Preveč je bilo vsega štetja in tekmovanja z števci na uri in ne vem kje še. Ob vsem tem norenju in pehanju za takšnimi in drugačnimi rezultati in podiranji rekordov pa življenje gre mimo pa ne samo to, čedalje bolj boleče postaja. Pa me bilo to pa se rešim pa ni dolgo ko spet boli kaj drugega. A mi je treba tega, "no way". Od zdaj dalje poslušam samo še eno uro in to je moja notranja ura, ki mi bo povedal kolk in kdaj je treba migat in kdaj je potrebno malo izpreči, ker dejstvo je, da bijaz to rad delal tud pol ko bom star 50, pa 60, pa 70.... Ne pa samo 10 let pol pa adijo vse skup. In zato je zdaj ravno pravi čas, da se malo ustavim in kot pravijo (hold your horses). Tako, da za enkrat pač ne bomo več iz mesca v mesec gledali kolk je

ka je reku enkrat en zdravnik na tečaju prve pomoči, ko sem delal izpit za gorskega reševalca: "Ko je človek zdrav ma tisoč želj, ko pa je bolan pa samo eno." In jaz mam zdaj samo eno in to je da se že znebim tega nadležnega išiasa. Res za crknit no, ko me je spomladi prvič doletelo je trajalo dobre tri tedne in pol je blo ok. Mal tablet na začetku, pa nekaj fizioterapij in masaž in sem se zvleku. Tole zdaj pa že ni več smešno, še mal pa bo en mesec od kar imam spet težave, res je da tokrat na drugi strani, ampak je pa velik bolj vztrajno kot je blo spomladi. In zdaj pa probavam vse kar se da in kar najdem na internetu in pr dohtarju in pr terapevtih, stanje pa od tega da sem skor čist OK pa do tega da skor ne morm stopit na nogo. Popizdiš resno.... Če pa začnem naštevat ka vse sem že probal: spremenil prehrano (PALEO , no skoraj), pijem neke zvarke iz ingverja in kurkume (negravžno ko hudič), omega 3, masaže in fizioterapije, vaje za hrbtenico, da tablete ne omenjam

od kar beležim kilometre, ki jih naredim pri teku in na kolesu se je letos prvič zgodilo, da imam v tem času več prekolesarjenih kilometrov, kot pa sem jih pretekel. Razlogov za to je več, prvi razlog je moje ubadanje s takšnimi in drugačnimi poškodbami. Letos me veliko muči piriformis sindrom. Zakaj? Nimam pojma, ker tud letos nisem delal nič drugače kot prejšnja leta. No ampak razloge pa lahko vendarle poizkusim iskati. Mogoč se telo oglaša in mi skuša dopovedat, da ga mal preveč zlorabljam in da rabi malo počitka. Možno je tudi, da sem pač v stadiju, ko pač se v mojem telesu dogajajo določene spremembe, ki nato povzročajo tud določene bolečine. Zdajšnje stanje je najbrž posledica spleta večih okoliščin, saj sem prejšnji mesec nenormalno veliko presedel v avtu pri tem sem opazil, da podzavestno sedim bolj na levi strani, kar je posledica nenehnih bolečin s katerimi sem se ubadal skozi pomlad. Da bi stvar še poslabšal pa sem imel v sobi točno nad posteljo namontirano klimo, ki mi

se najde čas. Zadnji čas spet kr veliko berem. No že od nekdaj sem bral z večjimi in manjšimi presledki. Vedno pa je pri meni bolj ali manj isto to, da imam vedno v obdelavi vsaj dve knjigi, ki jih potem berem glede na trenutno razpoloženje.  No v zadnjem času sem spet kr reden obiskovalec knjižnic, seveda pred tem malo pobrskam po raznih forumih, kje se kaj zanimivega bere. V bistvu berem vse, najbolj pa me zanima kaj zgodovinskega ali pa kake zgodbe napisane po resničnih dogajanjih. Če zdaj začnem naštevat kaj vse sem v zadnjem času prebral bo to kr težko, vseen pa bom izpostavil par knjig, ki so name pustile kr največji vtis. No kr nekaj časa nazaj sem prebral knjigo Legia patria nostra oz. Borci brez preteklosti. Knjigo je napisal Mariborčan Robert Markuš, ki je oddelal celih 15 let v Legiji tujcev. Za mene odlična knjiga, ki sem jo kar požrl. Vse o njem lahko izveste tudi TU . No naslednja knjiga z zgodbo, ki se zdi skoraj neverjetna je knjiga z naslovom 7000

je bil zame mesec pestrega dogajanja, tako v službi tako v fraj cajtu. No večino meseca sem preživel v Romuniji, kjer sem poleg dela tud pridno treniral, čeprav razmere tam niso ble ravno idealne, saj je bilo skoz kar vroče in soprarno. No za piko na I pa je poskrbela še poškodba. Spet mi je zategnilo mišico nad ritjo in posledica je kar ostra bolečina v nogi, saj mi zdaj pritisk mišice stiska živec, kar pa mi povzroča dokaj močne bolečine že pri hoji, kar šele pri teku. Tako, da že 5 dni nič ne tečem ampak samo biciklam in čakam, kdaj se bo zadeva umirila. Po izkušnjah bo dobro v roku parih dni, no vsaj upam tako. V glavnem niti ne poskušam s tekom, ker vem, da vsak tak poizkus oddalji sanacijo za dan ali dva. In zaradi tega je nastala mala luknja v mojem koledarju.