Še en breg

tokrat sem se odpravil na Koroško, da še tam sprobam mal svojga gorca. Ker smo imeli pred kratkim piknik v Slovenj Gradcu je bila to enkratna priložnost, da združim piknik še z malo športa in sem se odločil, da naskočim Uršljo goro. Mal sem prebral na netu, kje poteka cesta in ugotovil, da sem v bistvu pol proge že spoznal pred parimi leti, ko sem se udeležil teka na Navrske ledine.
Tako sem se z avtom pripeljal do Ivarčkega jezera in od tam začel z vzponom na Uršljo goro. Najprej se cesta malenkost spusti, nato pa se začne vzpon. Cesta je nekaj časa asfaltirana potem pa se začne makadam, ki je prav tako dobro vzdrževan, le tu pa tam so bile na cesti luže, saj je zadnje čase bilo kr nekaj dežja, v bistvu je deževalo še malo preden sem začel z vzponom. V glavnem cesta se lepo enakomerno vzpenja skoraj do ledin, ko se malenkost zravna in nato od ledin naprej tudi parkrat malo spusti, nato pa se zopet vzpenja vse do zloglasne rampe, od koder pa se rez začne peklenski vzpon. Po nekaterih podatkih naj bi šlo tu v 1300 metrih za povprečno dober 27% naklon, ki se tu pa tam pa tam nagne celo čez 30%. Tako sem kakih 300 metrov od rampe že veselo pešaču zravn bicikla, no pol spet mal peljal in spet pečaču in tak do vrha. Pešačenje gre tud nekaj na račun moje neizkušenosti na takih puklih, nekaj na račun mokre podlage in nekaj zarad malo že znucane zadnje gume, ki je bila za boljši oprijem tud občutno preveč napumpana. No kakor kol že sem si reku, da probam še kdaj takrat že mal bolj pripravljen na to kaj me čaka ;).

Pa še graf vzpona (še dobr, da sem pulz metr pozabu doma...)


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Grčija z avtodomom

Grčija 2

Malo obujamo spomine