Kraj, ki da nekaj nase
ima svojo priljubljeno rekreacijsko točko. Za Zrečane je to hrib, no čeprav je to za nekatere hribček z imenom Golek. Točka, ki jo na dan obišče okoli 20 najbolj zagnanih domačinov.
V bistvu je to hrib, na katerem sem jaz začel pridobivati nazaj svojo kondicijo in izgubljati kile, še preden sem sploh lahko začel tečt. Tako sem bil včasih kuhan in pečen na tem hribu, bi se lahk reklo. Mal sem prebrskal statistiko za nazaj in našel podatek, da sem bil leta 2006 na vrhu kar 340 krat. Če sem takrat pod vznožje prišel z avtom in se pol zagnal "po ta strmi" in vedno na polno do vrha in potem po isti poti nazaj, se je sedaj moj pristop do takih treningov malo spremenil.
No danes sem se odločil, da bi bil spet čas, da se zapodim na domač hrib. V bistvu se da prit do vrha tud iz centra Zreč tako, da mamo manj kot 500 metrov asfalta. No to pot, ki sem jo ubral jaz danes je zanimiva tud zarad tega, ker to v sploh ni hoja skoz v hrib, ampak se pot predvsem v prvem delu kar nekajkrat spusti in vzpne. Vmes mormo preskočit tudi tri male potočke, preden pridemo, do zadnje tretjine poti, ko pa se pot samo še vzpenja.
Na koncu se tako na prbližn petih kilometrih nabere za 460 višincev. Kar pa je pri vsem najbolj pomembno, da na celi poti ni nič, in to prav res nič razen gozd, potka, voda in tu pa tam kaki človek.
Pa še nekaj slikic:
Pogleda na Zreče in Konjiško goro.
Pa še pogled na rojstno vas.