Ko tek postane užitek

vem, da je tu zima. Eni se tačas grejo zimsko spanje, jaz pa končno znižam obrate na tak nivo, da niti malo ne trpim med tekom, ampak mam med treningom celo čas mal počakat pa se ogledati okoli sebe in pa seveda o marsičem razmišlat. No ampak o mojih razmišljanjih malo kasneje...

Res, nedeljska jutra imajo svoj čar (če nisem na šihtu seveda). Današnje še posebej. Ura nekaj čez pol sedmo, na vzhodu se že malo kažejo prvi jutranji sončni žarki, nebo je popolnoma jasno. Odprem okno v spalnici, res je, niso se zmotli včeraj, ko so rekli da bo -10. Res nima smisla bit notri, grem ven. Zunaj popolna tišina, neverjetno. Začnem tečt, lepo počas, poslušam škripanje pod nogami in... ja nič druga se ne sliši, prav neverjetno, nikjer nikogar, ah ko bi ljudje vedeli, kaj zamujajo ko pridejo ven šele takrat ko ni več take tišine. Da je jutro popolno zagledam malo srnico, ki si je prišla iskat nekaj za pod zob prav do naselja...

Cele pol ure rabim, da le končno vidim nekoga, ki se s popolnoma zamrznjenim avtom poskuša peljati po cesti, najbrž tko mal na slepo mapak vseen se pa pelje, jaz pa em peš ;).

Kaj sem hotel povedat, aja to, da v teh trenutkih, ko ne gledam skoz na uro in skoz preračunavam tempo, ki ga moram držati na treningu, imam sedaj dost časa da razmišljam tudi o čem drugem. O sebi, o ljudeh okoli mene, o stvareh, ki se v danem trenutku zdijo pomembne, nepremagljive, včasih celo tragične, pa se na koncu izkaže, da so le privid v daljavi, da so le trenutek v življenju, ki mine in se izkaže kot nepomembna stvar, kot nekaj brez česar se da preživeti, kot stvar, ki sploh ni odločala o ničemer...

No pa še mal naprej. Bliža se čas vsesplošnih obdarovanj, bliža se čas, ko bomo pokupili vse kaj se pokupiti da, da bi obdarovali ljudi okoli sebe, ljudi, ki jih imamo radi.
Pa je res le materialno darilo tisto s katerim lahko nekomu izkažemo svojo ljubezen, svojo zahvalo ali pa , da nekomu pokažemu, vem da si tu, rad te imam, vesel sem, da si ob meni... Ali ni večje darilo, da poiščemo v sebit tisto najboljše, kar imamo in to podarimo tistim, ki jih imamo radi, ali ni darilo to, da poskušamo razumeti tistega, ki ga imamo radi, da ga podpiramo, da znamo komu prisluhnit, ko to potrebuje, da ga znamo vspodbuditi. Ja včasih so malenkosti tiste, ki dajo veliko, le redkokdaj pa so materialne dobrine tiste, ki nas osrečijo.
Ko najdemo tistega s katerim bomo dosegli celotoloto, se pravi 100%, ki pomenijo recept za uspeh v življenju pa bomo tudi srečni pa čeprav to vedno ne bo tudi pomenilo, da imamo kup dnarja ali drugih traparij, ki slej ko prej minejo mi pa ostanemo...

Ampak to so le prazne besede, živimo v času potrošniške družbe, kjer nekaj pomeniš le če imaš kaj pokazati navzven, če se lahk pokažeš z dobrim avtom, z dobrimi oblekami, z velikimi hišami in dopusti v eksotičnih krajih. Veliko smo krivi sami, ker se damo navleči tisočim reklamam s katerimi zasujejo poštne nabiralnike in televizijske oddaje. V bisvtu se kar pustimo, da drugi razišljajo namesto nas, mi pa to vse sprejemamo in na koncu celo verjamemo, da ni življenja brez vseh teh stvati.

Kdaj bomo začeli raje iskati tiso ali tistega, s kom ali s čim bomo lahk tvorili celoto, se pravi tistih 100%, ki zagotavljajo uspešno predvsem pa srečno življenje...

V glavnem lepo je ko je zima, za mene v bistvu kar nekakšne oddih od napornega leta...