vem, da je tu zima. Eni se tačas grejo zimsko spanje, jaz pa končno znižam obrate na tak nivo, da niti malo ne trpim med tekom, ampak mam med treningom celo čas mal počakat pa se ogledati okoli sebe in pa seveda o marsičem razmišlat. No ampak o mojih razmišljanjih malo kasneje... Res, nedeljska jutra imajo svoj čar (če nisem na šihtu seveda). Današnje še posebej. Ura nekaj čez pol sedmo, na vzhodu se že malo kažejo prvi jutranji sončni žarki, nebo je popolnoma jasno. Odprem okno v spalnici, res je, niso se zmotli včeraj, ko so rekli da bo -10. Res nima smisla bit notri, grem ven. Zunaj popolna tišina, neverjetno. Začnem tečt, lepo počas, poslušam škripanje pod nogami in... ja nič druga se ne sliši, prav neverjetno, nikjer nikogar, ah ko bi ljudje vedeli, kaj zamujajo ko pridejo ven šele takrat ko ni več take tišine. Da je jutro popolno zagledam malo srnico, ki si je prišla iskat nekaj za pod zob prav do naselja... Cele pol ure rabim, da le končno vidim nekoga, ki se s popolnoma zamr