Dva dni po
po padcu z biciklom, sem seveda že spet na njemu in ponovn poskus zvoziti pondelkovo traso se je tokrat izšel ;)
Dobrih 50 kilometrov po Dravskem polju, lep jesenski dan, suho listje, ki diši iz okoliških gozdov, mi je dalo mislit o tem in onem. Nikakor ne morem pozabit pondelkove nezgode, no o tem kak dobro sem jo odnesel, le z odrgnejno kožo mal tu, mal tam, no pa da ne pozabim na skor uničeno uro, ki pa je že poservisirana. Kolesu pa tud skor nič, razen mal odrgnjen oz. raztrgan trak na balanci. Ja to je v bistvu celoten izkupiček moje nesreče. Skor nič, torej.
Bolečine in odrgnine bojo seveda minile, to že vem, ker ni blo prvič, da mam podrgnjeno kožo, čeprav sem to do sedaj prakticiral le na rolkah, no rezultat je skor isti.
Sem pa si danes podrobno ogledal kraj dogodka. Ja ni kaj dodat, pač sem spregledal ležečega policaja (mal smešno ne), ki me je katapultiral v zrak, no pristanek pa je bil bolj trd in to praktično na vhod fabrike Pinus v Račah.
Ampak kaj je "pojnt" vsega. Ko sem tako poletel po luftu in pol kr trdo pristal in po moje kr nekaj časa ležal na tleh, pa pol še dlje cel krvav stal za cesto, ni blo nikogar, ampak res nikogar, ki bi pokazal vsaj mal interesa, da bi me vprašal a sem OK, a mogoč rabim kako pomoč, ja še vratar fabrike me je sam zabodeno gledal (varnostnik kao), ki je zgleda preveč zavzeto opravljal svojo službo varovanja in zaradi tega pač ni mogel narediti pet metrov in me vprašat, če bom preživel. No mimo idooči in vozeči se pa tud niso pokazali kakega interesa po pomoči (še smejal se mi ni noben).
Zdaj pa se resno vprašam, a nam je res vseen za vse kar se dogaja okoli nas, za sočloveka.... Najbrž že glede na izkušnjo lahk rečem, da je najbrž res tako, verjamem da so izjeme, ki pa jih žal med tistimi, ki so me v ponedeljek videli pač ni blo.
No pa še tko mal v razmislek, a mislimo, da s takim obnašanjem lahko preživimo na daljši rok???
Pa še mesto, kjer sem pustil nekaj kože ;)