JAZ IN...

je predzadnji mesec tega leta, vendar pa zato nič manj razgiban, kar zgleda v sliki takole:   Drgač pa: - nekaj čez 616 kilometrov, od tega na dveh tekmah 96,6 kilometrov,  - na kolesu je še tud nekaj blo in to 451 kilometrov, tokrat brez padca, - uspelo pa se mi je tudi 3 x povzpeti na Pohorje, kar pa je tud nekaj. V decembru pa sledi tek na smučeh in lahkotni teki.

Prvi pravi sneg na Pohorju v tej sezoni! Jaz pa v 3/4 hlačah in golimi nogami, no mal pa so me gledali čudno, no pa saj ni prvič ;)

ali kot bi rekli naši južni brati nekdje između ;) aja kaj že mislim, hja o tem da sem vedno nekje vmes med željami in resničnostjo ali bolje rečeno realnimi možnostmi. OK, da mal pojasnim, spomnim se dve leti nazaj, ko sem mel velike želje in apetite pa žal malo realnih možnosti, da to res uresničim a kaj ko žal o tem nisem nikol prav razmišljal in je zarad tega vedno sledilo novo razočaranje. V vsaki stvari je uspeh odvisen od večih dejavnikov. Najprej a je to sploh izvedljivo realno, potem ali si sam dost dober da to izvedeš in pa seved podpora zunanje javnosti, ki včasih pripomore k temu, da človek premika gore. Kolk lažje je če imaš nekoga, ki te podpira in verjame v tebe, ki ti stoji ob strani ko so pred teboj taki in drugačni izzivi, ki ti jih življenje ponuja. Seveda pa največje breme vedno ostane na nas samih, da se skoncentriramo na poti do cilja, ki ga imamo pred sabo in da ne popuščamo pri raznih ovirah, ki se nam pri tem postavljajo pred noge. Kaj sem že hotel sploh

 tekem, ki jo lahk zdaj po zadnji tekmi letos naredim je taka, da sem komaj čakal, da jo lahk napišem.  Po treznem premisleku, kako dalje po lanski sezoni, sem prišel do nekaj zaključkov in ob enem tudi sklepov kako dalje. Najpomembenje se mi zdi, da sem se odločil: 1. da na krajše tekme od 21 kilometrov ne hodim (to sem malenkostno požrl), 2. treninge prilagajam počutju in razpoloženju (nobenih tabel, številk in ostalih traparij) 3. kolesarim samo še za sebe, 4. čim bolj uživat v teku. In to vse skupaj mi je letos prineslo nekj za mene zelo dobrih rezultatov: -  pretekel obe izvedbi Trans Slo (prvo tak bolj za probo, na drugi pa celo 2. mesto), - dvakrat popravil osebni rekord na maratonski razdalji (ki je zdaj 2:50:07) - postavil tud najboljši čas na 21 km (1:22:02) - pretekel 12 urni tek (112,12 km) - pretekel 6 urni tek (75,6 km) - zmagal na teku čez Pohorje (68 km) - polovička Balatona 106,5 km. Tako se je samo z tekmami nabralo 1097,8 km. No za naprej so okvirni ci

je reku naš stvarnik ;) Pa tud jaz sem si jo že nekajkrat zaželel, pri teku seveda, da ne bo pomote. Prvič najbolj, ko sem bil v Bielu na 100ki, ki štarta ob 10 zvečer, ja pa keri bi si mislu tud v Švici je tema in sem mel na parih delih kar težave, ker pač nisem nič videl, razlog za to pa je v tem, da nisem mel ene najbolj priročnih stvari in to je naglavna lučka. Da gre osel sam enkrat na led, to ne velja za mene (ker pač nisem osel haha), ker sem letos na Balatonu ponovil isto napako. Najprej se javim, da odlaufam drugo polovico teka, ki štarta dopoldan in je logično moja smena nočna, jaz pa seveda spet brez glave (beri lučke), no tokrat me je rešla Tatjana , ki je poleg vsega poskrbela za luč (tak in drgač).  Ko sem pa napovedal, da je naslednji projekt, kaj se ULTER tiče Balaton in to celi, pa se mi je končno posvetilo, saj sem za darilo dobil tole . In tako se mi je končno posvetilo!!  Hvala ti lubi!!

ali neprilagodljiv?? Eno in drugo bi lahk reku, da sem, no tud Adi Smolar je imel nekaj na to temo… Jaz zase lahk rečem, da se težko prilagajam na novo okolje, če mi ni pri srcu še tolk težje (beri pogled na Pohorje), resnici na ljubo pa imam tudi težave z prilagajanjem na spremembe okoli mene, ki jih povzroča okolica ali bolje ljudje ki v tej okolici živijo. No zdaj pa bom slišal, da sem nestrpen do drugih, da sem nacionalist ali še huje rasist.. Mogoč pa res, presodite lahk sami. Vendar pa v čem je sploh namen mojega pisanja. Vsepovsod berem in slišim, kako moramo biti strpni do drugih, do drugačnih, do… Eni prav vlečejo za jezik, da bi keri kaj povedal na to temo. Še vedno pa ne razumem »pojnt« te besede, strpnost namreč. Ob enem pa se sprašujem a res moramo bit? In zdaj pričakujem zgražanje! Ja prav sem napisal, a pa res moram bit strpen do drugih? Ja do neke mere se strinjam, moram bit strpen, imamo pač kategorije ljudi v naši družbi, do katerih moramo biti in tisti, ki se im

prikladen izgovor za marsikaj v zadnjih dveh letih. V mislih imam pedvsem pravično delitev premoženja, ki ga ustvarijo množice zaposlenih delavcev, pristane pa v rokah parih kapitalistov, ki si veselo bašejo žepe. Najbolj žalostno pri vsem tem pa je, da vse to v veliko primerih država mirno gleda ali pa še slabše, je v večini teh podjetij zastopana tudi, kot lastnica in je tako neposredno odgovorna za vse kaj je in se še dogaja. Najraj nebi več gledal dnevnika in bral cajtng pa novic na netu, vendar še vedno kaj preberem in pol se moram tud jaz vsest in kaj napisat, da se tako vsaj mal "skozlam". Resno mislim ali je normalno, pred letom in pol so delavcem Steklarne v Rogaški obljubli vsaj plačilo prispevkov, a do danes ne duha ne sluha, niso pa pozabli poslat dohodninskih odločb (solastnica država), primer Vegrad raj ne komentiram, kup delavcev, ki so večji del življenja dali temu podjetju, delali za mizerne plače, na koncu pa vse pobaše eden, se opravičujem ena in spet, glej

se dan pozna. In kako še to velja za mene, ampak v mal kontra smislu. Po navadi je tak, da ko se zjutraj počutim tak, da bi se najraj splaknu v školki, mi pol leti ko raketa, ko pa se počutim OK pa se ponavadi kaj zakomplicira. In točno tak, je blo tud tokrat. Zjutraj sem se počutil res skor preveč fino, da bi blo res, ampak se zarda tega nisem obremenjeval. Sladkih6 , je tko al tko zadnja letošnja tekma in če bo šlo bo , če pa ne pač ne. Itak je konec sezone, ki je bla kr naporna, da ne rečem kolk uspešna, jaz sem z njo super zadovoljen. V glvnem ob 10ih smo se zagnali po dober kilometer dolgem krogu, kot, da jih bomo ene 20 pol pa jest pa pit. Res je letelo ni kaj, sam sploh nisem gledal ne na uro ne na semafor, tak da nimam nobenga občutka kolk, sem jih naredil v keri uri. Se je pa zame začelo po dobrih dveh urah pa pol, ko sem prvič obiskal WC, kar je zame popolnoma netipično. Po prihodu nazaj sem si rekel, še enkrat pa neham, ni vredno. No pol sem mel naslednjo uro kr mir, mal s

po padcu z biciklom, sem seveda že spet na njemu in ponovn poskus zvoziti pondelkovo traso se je tokrat izšel ;) Dobrih 50 kilometrov po Dravskem polju, lep jesenski dan, suho listje, ki diši iz okoliških gozdov, mi je dalo mislit o tem in onem. Nikakor ne morem pozabit pondelkove nezgode, no o tem kak dobro sem jo odnesel, le z odrgnejno kožo mal tu, mal tam, no pa da ne pozabim na skor uničeno uro, ki pa je že poservisirana. Kolesu pa tud skor nič, razen mal odrgnjen oz. raztrgan trak na balanci. Ja to je v bistvu celoten izkupiček moje nesreče. Skor nič, torej. Bolečine in odrgnine bojo seveda minile, to že vem, ker ni blo prvič, da mam podrgnjeno kožo, čeprav sem to do sedaj prakticiral le na rolkah, no rezultat je skor isti. Sem pa si danes podrobno ogledal kraj dogodka. Ja ni kaj dodat, pač sem spregledal ležečega policaja (mal smešno ne), ki me je katapultiral v zrak, no pristanek pa je bil bolj trd in to praktično na vhod fabrike Pinus v Račah. Ampak kaj je "pojnt"

padit z biciklom. No da povzamem, ene 7 let kolesarim, z cestnim kolesom pa peto leto. Nabralo se je tud krepko čez 20.000 kilometrov in v vsem tem času mi ni uspelo enkrat vredi zružit, no do danes. Glede na vse pa sem jo še dobro odnesel. Rezultati pa so tule:   Tak, da že celimo jaz in ura, biciklu pa tud ni hudega in v upanju, da je za naslednjih pet leto to-to.

je prinesel nov rekord v maratonu. Magična meja se je spustila na 2:50:07. Drgač pa tko kot ponavadi - 575,4 km teka - 554,5 km bicikl