2:50:07

je čas, ki sem ga dosegel na maratonu Enza Ferrarija ta vikend v Italiji. 

Pred kakim mescem in pol so me začele mal srbet noge in po nekaj dobrih treningih sem se odločil, da si poskusim poiskat še en fajni maraton in odtečt še en rezultat pod tri ure. In sem začel mal brskat po internetu in ekola maraton v Carpiju se mi je zdel, da bi lahk bil tisti tapravi. Ne prevelik, ne premali, pa fina trasa, o organizaciji Italijanskih dirk pa itak ni več dvoma.

Ja nič in sma se prijavla, seveda je bla tud Tatjana takoj za to, ko je vidla, da je tud polovička. Preko organizatorjev sem zrihtal tud spanje v res super hotelu in preostalo ni drugo, kot spakirat in ajd v Italijo.

Tako sma po slabih 550 kilometrih prišla v Carpi, kjer sma dvignila štartne številke in šla na pasta party. Spotoma sma si mal napasla oči na expu in pa, da bo sreča popolna sem jaz prišel celo do Skylonk in to za ugodnih 75 evrčkov (direkt iz škatle sem jih pol drugi dan obul in odtekel maraton). Nato pa sma šla v hotel, še prej pa v trgovino po živež. V hotelu je sledila popoldanska filmska matineja, saj sma si ogledala kar tri filme vmes pa sem pojedu, mah saj ne vem kaj že vse. Zjutrja vstajanje mal pred šesto pa fruštik v hotelu in nato z avtobusom na štart v Maranelo. Tam sma si tko od zunaj pogledala tovarno Ferrarijev in njihov kao nek muzej preostanek časa pa se grela v dvorani, ki so jo pripravili za tekače al pa čakala v vrsti za WC ;).

Ob 9:20 pa štart maratona, seveda na štartu vse lepo organizirano po barvah in prijavljenih časih, nobenga gužvanja v prve vrste, pač vse tak ko je treba.

In pok pištole in se je začelo. Najprej po mestu pal navijanja kak dober kilometer, nato pa cesta, ki ni imela prehudih ovinkov razen par rondojev in tako vse do Modene, kjer smo se spet mal navijali po mestu pa kocke, pa kr neko kamenje, ampak tud tega je blo vse skup mogoč za dobra dva kilometra in nato cilj polovičke. Jaz skoz pogledujem na uro. Že po dveh kilometrih se je formirala skupina šestih tekačev in smo držali tempo konstantno nekaj pod štiri minute. Tako smo bli na petki 19:38, pa naslednjih pet spet 19:45 intako vse do 30 kilometra, tempo skoz pod štiri minute po kilometru. Nato pa je mene začelo mal zvijat, mogoč tud zarad parih nadvozol, zarad katerih sem mal spremenil ritem teka, sem začel čutit rahlo pikanje pod rebri. Pač nič spustit bo treba ni druge in sem rahlo spustil tempo tko za okoli pet sekund po kilometru in pikanje je počas izginilo. Na 37 kilometru je blo spet vse OK in spet je šlo proti cilju, kaj šlo letelo veliko nad pričakovanim zastavljenim ciljem, ki sem ga imel pred štartom.

Roko na srce najprej sem računal na čas okol 2:55, skoz pa sem govoril, da bo treba enkrat it na maraton pa riskirat pa če bo šlo bo šlo, če pa ne pač stopit stran. Po dveh kilometrih je tu odločitev padla, grem pa če bo bo, če pa ne, pa več sreče prihodnjič.

In je šlo 2:50:07, kar pa je zame res super rezultat to malenkost čez štir minute po kilometru in skor 15 km/h.

V cilju pa nisem bil edini dobre volje, tud Tatjana je razturala in naredila super rezultat, ki pa je roko na srce bil tud samo vprašanje časa kdaj bo prišlo do njega.

Pa še mal o organizaciji. Štartnina 40 evrov je prinesla Adidas majico in Adidas vrečo, za maratonce še Adidas denarnico, nato avtobus od hotela na štart in avtobus iz cilja do hotela. Okrepčevalnice na 2,5 kilometra, kar mora bit po pravilih, bile pa so na obeh straneh veste in dolge po 30 metrov, tako da ni blo nobene gužve ob njih. Voda na njih v flaškah, da se ti ni treba davit z pitjem iz lončka, pa tud sabo se da nest. V cilju pa štanti z sadjem, mlekom, pudingi, napitki, zapakiranim pecivom, energijskimi ploščicami pa še je blo ziher kaj vmes.

Mal v razmislek glede na našo organizacijo, pa še mal sveta sma vidla.