JAZ IN...

in to pomeni, da se za ene bližajo tekaški vrhunci te sezone z udeležbo na raznih maratonih, za katere se je potrebno pripraviti, seveda, če imamo v mislih izboljšanje rezultatov, itd. Eni svoj vrhunec doživljajo prav zdaj z Spartatlonom in v upanju in z mislijo na njih tud že jaz zrem v naslednjo sezono. Ker sem jaz nekako svoj vrhunec letos že doživel in k reči tud preživel, se malo že oziram naprej v naslednje leto. No mogoč še letos ni čist konc, ampak o tem, ko bo, če bo ;) Kot sem reku, po malem že gledam v prihodnost, vsaj kaj se tekov in tekem tiče, no saj cilj za prihodnje leto je v meni dozorel že pred dvema letoma in to je Ultra Balaton , se pravi preteči 212 kilometrov in to bo tudi višek moje sezone prihodnje leto. Kar pa se ostalih nastopov tiče, pa ziher zimsla izvedba Trans-Slo, če bo, seveda, mogoč poskus odteči maraton (vendar samo, če bom pripravljen za pod 3 ure), vse ostale tekme pa bojo v ultra slogu, se pravi podrejene temu, da se čimbolje pripravim na Balaton

maraton, ki se je odvijal ta vikend v Štajerski prestolnici res ni imel sreče z vremenom, vendar je vseeno privabil, kar veliko število ljudi, ki so se udeležili kolesarskega maratona, ki je bil v soboto ali pa tekaškega, ki je bil v nedeljo, najbrž pa se je našel keri, ki je bil kar na obeh. Seveda, sem rekel, da tud jaz ne smem manjkat na 1. EKO maratonu. Najprej sem imel ideje, da bi šel tud na kolesarskega, vendar sem se to premislil, no pa ne, da sem se vstrašu, ampak me je res zanimalo kolk je še ostalo v meni hitrosti, po bolj ali manj sezoni, ki sem jo posvetil svojim nastopom predvsem na ultra tekih. Cilj mi je bil držati konstanten tempo od štarta do cilja, kar mi je tudi uspelo, saj so bila nihanja na 5 kilometrskih odsekih kvečjemu kakih 20 sekund in zato sem zelo zadovoljen. Seveda sem zadovoljen tud z rezultatom saj je čas 1:22:45 eden mojih hitrejših in ne zaostaja veliko za do sedaj najhitrejšim polmaratonom. Dober obet za naslednje tekme ;) Tak, da jaz sem super zadov

ki ga imam jaz, no vsaj kaj se teka tiče, čeprav bi kdo reku, da še kje drugje, pa tega zarad takega la pa drugačnega vzroke ne pove ;) Ok, nazaj k teku in mojemu pristopu, ki mu jaz pravim "kmečki" in s tem nikakor nočem žaliti kerega kmeta, ker če bi to hotel pol bi reku da je moj pristop kmetavzarski, kar pa ni. In zakaj kmečki? To pa zato, ker sem bolj sam svoj mojster in, ker sem tak, da se največ naučim, če se učim iz svojih napak. No pa, da povem zakaj sem sploh začel to temo. Ja zarad tega, ker je izšla spet nova revija o teku v kateri je bolj malo novega in veliko že napisanga, seveda pri tem ni nič slabega in tud moj pristop, se pravi kmečki ne pomeni, da jaz tega vsega ne prebere (kolk pač upoštevam je druga stvar). In kaj pa jaz pogrešam pri teh revija je mogoče, da bi poleg vseh doktorjev, docentov, trenerjev in vseh ostalih strokovnjakov, napisal še kaj keri od navadnih smrtnikov, ki se bolj ali manj ukvarjamo s tekom, da bi kdo napisal svoje izkušnje o teku,

ki bi ji zadnji dve leti težko rekli to. Čeprav sem še vedno zaposlen, al naj rečem na plačilnem seznamu, da bo lepše, ker zadnji dve leti sem namesto, da nosim uniformo in delam to za kar me pač država plačuje, raje gulil šolske klopi.  Kako do tega prideš pri 35ih je zdaj vprašanje. Hmmmm, no nič lažjega bi keri reku, mal volje (to pomeni, da se morš ene 3 ali 4 krat javit na razpis, ki ga je dal delodajalec) in pol če izpolnjuješ pogoje greš v šolo lepo študirat in je to to. V glavnem dve leti sta mimo, včeraj sem uspešno zaključil višjo strokovno šolo in diplomiral, zdaj je pa spet čas, da grem v omaro in poiščem modro srajco in nadaljujem tam kjer sem pred dvema letoma nehal... Ampak ni mi žal, da sem oddelal ti dve leti, čeprav mam zdaj občutek, da bom na koncu še na slabšem, no al pa ne to bomo še vidli. Vesel sem, da je konec vsega, ampak kaj pa zdaj, nekaj bo treba, da mi ne bo dolg čas... Kot bi rekli od vsega šolanja na koncu ostane samo izobrazba ali bo tud pr meni tako..

takšne in drugačne imamo vsi. Ampak se mi zdi, da včasih malo pretiravamo z tem, kaj in koliko si želimo. Zdi se mi, da se včasih pehamo za stvarmi, ki nimajo nobenega pomena ali pa zelo malo, vendar se nam zdijo grozno pomembne. Zavedati se moramo, da je tisto, kar za nas pomeni popoln poraz, lahko za nekoga drugega življenska zmaga, zavedati se moramo, da so v življenju malenkosti tiste, ki človeka lahko osrečijo in spravijo v dobro voljo, ne pa samo velikanske stvari, ki morajo biti ponavadi tudi veliko vredne. Žal, pa je tako, da se tega največkrat sami ne zavedamo in potrebujemo nekaj ali nekoga, da nam malo odpre oči, tud jaz pr tem nisem nobena izjema. To pisanje nastaja zaradi včerajšnjega dogoka in ljudi povezanih z njim. Gre za to, da je včeraj v Slovenijo prišel Olimpijski ogenj in Aten, ki so ga poimenovali ogenj upanja, naznanja pa pričetek Evropske specialne olimpijade, ki bo ta mesec v Varšavi na Poljskem.  Te olimipijade se udeležijo otroci, ki imajo motnje v duševne

ki bi raje videl, če ga nebi blo, pa vseeno. Lahk pa bi temu tud rekli kot zgodba "Saj ni res pa je!" Najbrž vas pa le zanima zakaj gre. No gre za to, da so mi ukradli tekaške copate na dopustu, eto zdaj pa reči a ne. OK pa da pojasnim mal več. Ko smo se odpravljali na malo krajši obisk obale (Hrvaške, da ne bo pomote), sem pač tko kot vedno sabo vzel tud copate, kaj pa druga, brez teka pač pr nas ne gre. Malo pred odhodom sem držal v rokah skoraj nove Skylonke, ki pa sem jih pol zamenjal z parom Scotovih copatov, ki sem jih dobil res po promocijski ceni 40 evrov letos spomladi. Roko na srce niso ble bog ve kaki tekmovalni model, ampak za nabiranje kilometrine pa seveda več kot super. No res pa je tudi, da sem jih že kar nekaj uporabljal (po evidenci so mele nekaj čez 780 kilometrov za sabo), no seveda bi jih pa še bil, če se nebi našel na Hrvaškem nek tekaški navdušenec, ki si ni mogel pomagat, da si jih nebi vzel v trajno last. Pa čeprav je pri tem tvegal poškodbo, saj je

kje je meja??? Vsake tolko časa mi pride v podzavest vprašanje, a je to normalno, a se nebi blo pametno mal ustavit in se vprašat, do kam to pelje, kako se je sploh začelo, ali je to tisto...? Res ne vem. Pa čeprav se imam za normalnega, pa se mi včasih zdi, da le ni vse čist OK z mano ;).  A zakaj? Ja, ne vem, keri normaln preteče v enem mescu skoraj 800 kilometrov, pa zraven še kolesari, pa rolka, pa še za kaj mora najt čas v svojem življenju. A je to normalno? Resnica je ena, da je splet okoliščin tudi tak, da lahk to delam. K sreči imam "počitnice", ki pa se jim nezadržno bliža konec. In kaj bo potem, če bo želja po še in še, vse bolj zraven? Po tem, ko ne bo več tolk časa, ko bo treba tud v službo, ko bo treba poskrbet še za koga razen za sebe, a se bom znal ustavit ali pa bom še kar nezadržno rinil naprej in hotel postavljati nove in nove rekorde. In potem se lahk vrnem kakih pet, mogoče šest let nazaj, ko nisem bil sposoben prehodit par kilometrov, da pri tem ne zlij