JAZ IN...

je bil v znaku udeležbe na kar dveh dolgih tekmovanjih. Najprej smo se preganjali po Pohorju , nato še okoli Balatona , zato je tudi mesečna kilometrina temu primerna. Spet je tako padel novi mejnik v prelaufanih kilometrih v enem mesecu in to celo v mescu, ki ima samo 30 dni, kar se včas zna kar poznat. No kar se tiče ostalega, je pač kolo spet malo bolj v ozadju, no če ne druga mi ga je uspelo vsaj dat poservisirat, Pohorje pa tud nisem glih neka velik videl, razen čez okno seveda. V glavnem moja prioriteta je tek in to v velki večini zjutraj, popoldan pa le takrat, ko družbo delam Tatjani . V glavnem statistika je sledeča: - teka je blo skupaj 665,1 kilometra, od tega dve tekmi dolgi 174 kilometrov - na kolesu pa še vedno skromnih 241 kilometrov Ker, pa je pred mano prihodnji mesec projekt sezone, bomo ta mesec malo bolj na lahko ;)

V bistvu se še nisem čist zbistril. No kje naj začnem? Aja seveda na začetku, ka pa. Se pravi sobota zjutraj, ko je Tatjana oddelala dnevno dozo teka, sma se počas odpravila proti Madžarskemu morju. Ko sma se pripreljala na južno stran jezera sma kontaktirala z Sebi, ki je povedala, kje približno se nahajajo, zato sma se odločla, da grema mal pogledat na postojanko, ki je bila postavljena na 19 km. Uuuu tam pa presenečenje, kaka gužva, gruča tekačev, spremljevalcev, vse nekam živčno, še vedno malo euforičono, men pa rata kar mal žal da nisem tud jaz poskusil z celim, ampak se sproti tolažim, da itak je bil Balaton letos samo kot dodatek k mojim ultra tekom. V glavnem na okrepčevalnici dočakama mojga sparing partnerja Inota , ki jo nenormalno žge (vreme pa tud), za njim so Uroš, Miro, Tomaž, Samo, ki je bil z ekipo Špratratlona , pa ekipa Srčnih, pa Dušan Mravlje . Po začetnem vdihu tekaškega vzdušja, se midva odpravima do najinega nastanitvenega kampa v Balatonfurethu, do koder

prihajamo!!!! In to dobesedno. Jutri najprej do Murske Sobote v soboto zgodaj zjutraj pa proti Tihanyu, da ulovima štarta 212 kilometrskga ultra teka okoli Blatnega jezera. Čeprav sem letos na začetku leta govoril da Balaton pa mogoče leta 2011, pa me je pol Inot z lahkoto prepričal, da grema odtečt ta tek kot dvojica, se pravi on pol in jaz pol, al pa prbližn pol pol,no. Glede na to da jih bo on okol 100, jaz pa okol 112, ne vem, kej je tu polovica hahaha. No ampak je pa pol reku, da boma te skupaj še tistih zadnji 10 km. Kaj se tiče spremstva, standard, se pravi preizkušena spremljevalka , ki vem, da mi bo ustregla vsem muham, željicam in željam (že za naprej HVALA TI!!). Tko, da nič počass popakirat, pa jutri še mal v službo pol pa gremo.  In brez taktiziranja, ker kot sem reku BALATON PRIHAJAM!!! Drugo leto pa, ja kdo bi vedu.

je zame lani predstavljala, kar hudo nadlogo. Zarad tega sem bil kar vesel, da se je poletje letos začelo z rahlo zamudo. No prejšnjo soboto, ko smo se podili po Pohorju , pa je začelo kar neusmiljeno nažigat. Posledice so vidne na mojem hrbtu, ki se je zdaj kar fajn olupu, zarad prevelike izpostavljenosti soncu. Ampak, jaz pa letos veliko lažje prenašam vso to vročino, ki ta teden res ne popušča, saj se temperature čez dan gibljejo krepko nad 32 stopinj. Očitno je, da sem lani bil res skurjen, no seveda pa tud ene par kil manj, ki jih mam letos, tud prinesejo k temu, da mi je velik lažje. Tko za primerjavo, danes sem z lahkoto odkolesaril 50 kilometrov in držal povprečje nad 31 km/h, s tem da sem pred tem odtekel 15 km. Tko, da Balaton prihajam ;) Pa čim več sončka še naprej.

je bil svojevrstna izkušnja za mene, kot bi se reklo "tapravega Pohorca", ki pa se mi ga je letos uspelo udeležit šele prvič. Ampak začnimo od začetka. Sobotno jutro je po daljšem obdobju netipično deževnega in hladnega vremena, obetalo lep dan, kaj lep čudovit dan. Men pa se nikakor ni dalo s postle. Dvotedenjska bolj ali manj jutranja služba, ki ima za posledico vstajanje nekaj čez 4 uro zjutraj, je pripeljala do tega, da bi v soboto najraj bil v postli do kake 8me, pol naredil en trening in lenaril dalje. No eni so me za voljo tega malo čudno pogledovali, ampak nič vstat je treba nekaj pojest, pa hajd do vznožja Pohorja, kjer je čakal štart 68 kilometrov dolgega teka do koče na Pesku in nazaj. Ja vstat, ta lenoba zjutraj, da se spravim od doma, je bila videti potem tud cel čas teka, pa ne v hitrosti ampak v tem, kako sem se za tek opremil, no copati še kar tapravi, nogavice standard kompresijske, ampak hlače pa tričetrt, kot da bo meter snega na vrhu. Glede na to, da sem v