JAZ IN...

Je za nami. Še sreča da ma sam 30 dni, če ne bi mi uspelo mogoč celo 600 kilometrov prelaufat. Je pa res, da je pa to daleč najbolj pester mesec, kaj se raznolikosti športov tiče. Kljub moji napovedi da je zime konec, pa da sem smuči pospravil, mi je tud aprila uspelo parkrat na smuče. No danes sem se na lastne oči prepričal, da na Rogli do naslednje sezone to ne bo več možno, me pa mika kak poletni obisk kje malo višje, kje je večni sneg. Mogoč pa, se mi uresničijo tud te želje. V glavnem, tekač je pokazal tole: - tek 571,4 km, od tega ena tekma (Ormož 21,1 km) - kolo 342 km - tek na smučeh 60 km Pa še v sliki: No pa, da ne pozabim da sem izboljšal svoj PB na polovički in je ta zdaj 1:22:03, drgač pa to znese tekaški tempo 4:31 in skupno okoli 60 ur miganja. Ono drugo "miganje" ni v tekaču ;) V maju pa namesto teka na smučeh dodam kake rolke, pa kak vzpon na Pohorje bo tud padu, po napovedih ...

Je moja ljubica! To včasih čujem. In kar veliko resnice je v tem. Seveda pa se ljubic ne sme zanemarjati in tako je danes padla odločitev, da jo obiščem. In kako bi bilo to najbolje, seveda tako da se vsedem na kolo in hajd k njej. Celo zimo sem jo redno obiskoval in bilo bi nesramno od mene, da bi jo pa zdaj ko ni več tako lepo odeta v belino zanemaril. Tudi zelena obleka se ji fejst poda. Taka je od daleč. Taka, čist od blizu. V svojih skritih kotičkih, še skriva nekaj svoje lepe beline Takaj pa je najlepša ;)

leto za rekorde??? Kdo bi vedel. Ampak vse tako kaže. Najprej Trans-Slo, kjer sem ugotovil, da lahko premikam meje nemogočega, še posebej kar se tiče vzdržljivosti. Tempo je bil iz dneva v dan boljši, utrujenost zanemarljiva, res dobri občutki.  In, ko sem bil prepričan, da letos ne bom nekaj hodil po tekih, se je stvar hitro spremenila in po nekaj dobrih treningih je padla odločitev, da poskušam popravit svoj najboljši čas na maratonu. Tako je padel Treviso in seveda nov rekord maratona (no ne glih svetoven), ampak za mene, skor tak ko da je. Po Trevisu sem se nakako zavestno odločil, da letos spustim vse te, kot jim jaz pravim konjske dirke, se pravi te kratke teke kot so razne 10ke al pa še kaj manj in je bil moja naslednja destinacija Ormož. Ja tu pa res nisem šel z nekimi hudimi ambicijami, razen, da odtečem eno fajn polovičko. Tko okol 1:25, al pa nekje tu. Ampak pol je začelo letet, pa je šlo ko za stavo in to z lahkoto. V cilju se je ura ustavila na 1:22:03. Jaz fulll zadov...

Letos sem se odločil, da ne bom veliko hodil na tekaške tekme, ampak, jih skrbno izbiram. Seveda pa je bil Ormož logična odločitev, predvsem zarad tega ker gre za mali maraton, jaz pa sem bolj za dolge proge. Seveda pa so še drugi razlogi za to, eden je sigurno tradicija udeleževanja, saj sem tu že četrtič sprobal traso. Eden od pomembnejših razlogov pa je seveda dobra družba in izjemna konkurenca, ki daje teku še večji naboj. Jaz letos niham med ultra tekmami, pa do maratona in sedaj še polovička Tudi za to in pa za to, ker je to v bistvu letos šele druga teka, če odštejem Trans-Slo nisem mel pravega občutka, kaj lahko pričakujem. Eno vem treniram pametno, dosti kombiniram dolge teke, pa tud hitrost, najpomembnejši faktor letošnjih treningov pa so teki z tempom med 5:15 in 5:30, ki mi pomagajo nabirati prepotrebno kilometrino in s katerimi se ob enem aktivno regeneriram. No eni pač mal jamarajo tud pri tempu 5:15 ;). No na koncu je letelo bolj kot sem pričakoval in sem z časom 1:22:0...

Celo življenje premikam svoje meje. Zakaj? A se moram dokazovat komu, a gre tu za dokazovanje samemu sebi, a gre za dvigovanje samozavesti. Ma ne vem. No, drugim se ne rabim dokazovat, zdaj kaj je je in bi to blo nesmiselno. Da bi se moral samemu sebi, ma ka pa vem, če glih. Samozavesti se mi zdi da mi ne manjka. Torej, zakaj? Pojma nimam, po moje za to, da se nekaj dogaja, zato, da pač v nekem trenutku vidim kolk daleč sta telo in um sposobna. In zarad tega pol padajo take odločitve kot je 12 urno kroženje, ker pač vse, kaj bi blo manj bi blo za pi....

Mal me srbijo noge, to bo. Mal mi že majnka tekmovalnega naboja. No prva potešitev bo v Ormožu , ampak mislim, da ne bo dolgo držalo. Mislim, da rabim nekaj konkretnega. Najbližje temu, kaj bi se lahk reklo konkretno je 12 urno dogajanje tule , alternativ pa so tudi trojke . Hmmm, kaj bi blo za narest?

ali žalosten? Hja, prišel sem domov z zaključnega piknika, ki je bil pika na I mojega dvoletnega šolanja in ob enem druženja z ljudmi, ki so mi kar precej prirasli k srcu in v tem času postali vsakdanjica v mojem življenju. Čeprav, sem zadnje čase veliko jamral, kako mi je tečno se vozit v Ljubljamo vsak dan, pa stat v koloni vsako jutro na avtocesti, pa gledat turobno zimsko meglo in še in še, pa se na koncu zgodi to, da pa mi je kar hudo. Ali je to za to, ker hitro pozabljam vse slabe stvari (eni rečejo temu, da se čez noč resetiram) ali pa je res blo veliko več dobrega, kot slabega. No najbrž oboje, res sem človek, ki kar hitro pozabi vse slabo, včas prehitro in pol se posledično tud težje kaj odločam, ma ja spet jaz pa moje odločitve, hahaha. No v glavnem, končali smo eno obdobje, ki je blo včas super, včas mal manj, vsa kaj se prevažanja tiče, sem pa siguren, da nihče od nas danes ni bil ravndušen, ko se je začel zavedati, da je to v bistvu to - KONEC!

Tako je, končalo se bo dve-letno skoraj vsakodnevno potovanje v Ljubljano. Seveda je bilo to izključno po moji želji, vendar pa sem zdaj kar vesel, da je tega počas konec. Seveda pa le ni vse tak slabo, fajn smo se imeli in ko sem zadnjič pospravljal sobo, ki mi je nudila, kar nekajkrat prenočišče, mi je ratalo kar mal hudo. No ampak vse se enkrat konča. Roko na srce, v teh dveh letih se mi je zgodilo toliko stvari, kot prej kar nekaj časa ne. Ali so bile vse odločitve tiste taprave bo pokazal čas... Nič, konc je spet enega obdobja, počas se bom vrnil v stare tirnice, vsaj kaj se dela tiče, nabral sem si nekaj znanaj in izkušenj, spoznal veliko novih ljudi z nekaterimi bomo sigurno obdržali stike še po koncu tega druženja. Ker je to čas, ko bo treba začet ali pa bolje rečeno odpret novo poglavje v mojem življenju, bo kmalu napočil tudi čas, ko bo treba doreči še kako drugo stvar v tem življenju in sprejeti še kako odločitev, kaj in kako naprej, ne pa samo čakati nekje skrit za vogalom ...

Včeraj sem videl nekaj takega, kar mi še danes ne da miru. Avto v njem pa ata in mama, ki ima v naročju, predvidevam, da svojega otroka, čeprav ni zgledalo tako, kot da bi bil njen. Mene je skor kap, to moje zgražanje se je očitno videlo, ker me je "užaljen" ata vprašal, če rabim prevoz. Najraj bi mu odgovoril, da je navaden bumbar, ampak sem mu rekle, da ne in šel naprej. V opozorilo vsem pa tole.. Da ne bo prepozno!

zarečen kruh. HAHAHA. Še ne dolgo nazaj sem ugotavljal, kak je fertik za to sezono, teka na smučeh mislim. Pa pride velikonočno sobotno jutro jaz pa... Ah, naj slike povejo svoje.. Glede na to, da je tud danes snežilo, pa se bo sezona še za kak teden podaljšala.