Zakaj...
večno vprašanje, zakaj je to tko, zakaj ni tko, zakaj ti to, zakaj oni tisto...
Tud men se postavlja veliko vprašanj, npr. zakaj tek, OK, da naredim nekaj za sebe, zakaj pa te pol tekme, hmmm, tu je odgovor že težji. A zato da dokazujem svoj mačizem, al zato, da preizkušamo svoje meje...
Ok, pa pustmo šport, gremo na recimo blog. Zakaj pišem blog? Evo tu je zame odgovor kot na dlani za to, ker lažje pišem, kot govorim. Seveda pa to ni vedno, ker men ponavadi jezik kar leti, ampak ko je treba povedat kaj konkretnega, se soočit z težavami in problemi potem jaz lažje piše kot pa govorim. Eni to tud dobr vejo.
Pa gremo še mal naprej, zakaj se konstantno stvari olepšujejo, zakaj ne povemo po pravici. Pa sem spet pri teku, večne debate o tem in onem, ampak vse olepšano, nihče ali pa malo kdo pove resnico, ne vem, joj trpele sem ko "bik", hudo je blo, najraj bi odnehal... Ne nikol ali pa skor nikoli ne čujem tega, ampak le, kak je blo fajn, pa super in sploh in oh. Pa da ne nakladam sam o športu, mogoč še mal šola, ko se glih spet nekaj matram z njo, in me vpraša sotrpin s prvega letnika, ti kak je pri tem al pri onem predmetu, pa jaz, ah, to ni panike, z lahkoto gre nič težkega. Ma moj k... nič težkega, ko se spomnim sem se pa učil ko velik, zdaj pa rečem nič takega.
In na koncu je vedno še tu spet večni zakaj, odgovori pa ali jih ni, ali pa, kar pa je še slabše, so popačeni, neresnični, olepšani in ne vem kaj še vse.
Zato pa sem včeraj reku, da je včas bolš, če česa ne veš, sam, kaj ko to veš šele pol ko je prepozno.
Ma, nič ni narobe s spraševanjem, če smo tolk pošteni, da povemo odgovor, ki je pravi, nepopačen, resničen, pa magari ga napišemo, za vse ostalo pa boljš, da je tišina.
Se še kdo sprašuje zakaj, sem sploh to pisal, kaj sem hotel povedat...
P.S. Vsaka, podobnost z realnostjo nikakor ni naključna.