JAZ IN...

 ne samo to poletje, ki se počasi izteka, ampak tudi zadnjič na kakršni koli tekmi.  Torej, tudi letos sem se udeležil trejla na Rogli tako kot lani, le da letos samo, ker ima Tatjana težave z nogo. Kar pa hočem povedat pa je to, da se mi prav gabi ta gužva, ki nastane na teh tekih, še bolj pa to, da se spredaj natiščijo ljudje, ki že v prvi manjši klanček hodijo. Mah ne bom več jamral, ker nima smisla, kar hočem povedati je to, da veliko bolj uživam ko grem na tek sam, ko si sam doziram tempo, ko ne rabim gledat ali bom na koga stopil, ali bo kdo drug stopil na mene. Torej enostavno, to je za mene zadnja tekaška prireditev, ki sem se jo udeležil s štartno številko. Drugače pa kot vedno Rogla nikoli ne razočara, narava, svež zrak je nekaj, kar me vedno znova navdušuje in ravno to smo tudi tokrat dobro izkoristili za konec poletja. Je pa danes zadnji dan avgusta in nam do konca leta preostanejo še štirje meseci in prav je da pogledam tudi malo kilometrino. Torej kar se teka tič...

 je bila naslednja na mojem spisku. Saj ne, da kak poseben spisek obstaja, ampak se mi je zdela primerna, kot naslednji cilj ali bolje rečeno vrh. Tokrat sem se zapeljal do Logarske doline, recept pa isti, na izhodišče že zvečer, tam okrepčilo, priprave in spat, zjutraj pa ob svitu na pot. Pot skozi Savinjsko dolino je na trenutke kar žalosten, saj so še kako vidne posledice ujme izpred treh let. Pa še ena stvar me je prešinila, jaz sem namreč pred že kar nekaj leti pretekel ultra maraton Celje - Logarska in šele sedaj se zavedam kak podvig je to, ne samo da je 75 kilometrov daleč, ampak se trasa cel čas vzpenja, na enih delih kar konkretno, tako da ja, lahk bi si rekel svaka mi čast ;). Ampak pustimo preteklost in gremo v hribe. Torej vzpon začnem pri Domu Planincev, že tako zgodaj, da sem si moral malo posvetiti z lučko. Pot iz ceste kar hitro zavije v hrib, ki me takoj zagreje na delovno temperaturo. Do koče na Klemenčevi jami rabim slabih 40 minut, brez ustavljanja nadaljujem v...

 in spet Rogla. Če sem imel prejšnji konec tedna fraj petek in soboto, pa je ta konec tedna padlo ravno na soboto in nedeljo. Tako je bil spet čas za reprizo, torej v soboto po nočni direkt na Roglo.  No, gor ni blo ravno tako kot nazadnje saj je bilo sedaj  avtodomov nabito na vseh možnih parkiriščih, ampak sva najdla še en prostor tud za naju. Potem pa sma se zrihtala in pot pod noge. Če sva zadnjič šla v smeri Koroške pa sma se tokrat usmerila v nasprotni smeri torej v smeri Mariborskega Pohorja, za cilj pa sva si zadala kočo na Klopnem vrhu. Pot je nekako po dolžini in po višinskih metrih podobna poti do Ribniške, torej dobrih 10 kilometrov v eno smer in okoli 400 višincev, je pa pot lepša, kaj to pomeni, da ni toliko kamenja in korenin ampak je bolj gladka gozdna pot, no razen na enem delu, kjer pa so gozdarji za seboj pustili pravi tankovski poligon, ampak o tem malo kasneje. Torej štart od parkirišča, potem pa že znana pot do stolpa (starega da ne bo pomote) potem ...

 se dogaja v teh dneh.  Pa s tem ne mislim rekordnih cen nafte in ob enem nepojmljiv molk določenih interesnih skupin, ki so ob zadnjih podražitvah, ko je bila še prejšnja politična opcija bila plat zvona kako bodo propadli, kako več ne bo hrane v Sloveniji, kako bodo transportne verige počakale. Začuda ne vidim ne traktorjev ne tovornjakov, ki bi se vozili okoli vlade ali parlamenta.  Ampak politika ni tema trga pisanja. Gre za dogodke, ki se jih bomo sploh mi, ki jih doživljamo v prvi osebi še dolgo spominjali, ker dejstvo je, da bo tega enkrat konec in, da se nam bo še kako kolcalo po tem, da bi gledali tri kolesarje na TDF in to vse tri, ki so vsak za sebe pomemben člen v svoji ekipi. Seveda izstopa Tadej Pogačar, ki je včeraj zaključil dirko že z peto zmago na celotni dirki, kar je uspelo le peščici športnikov. Ob tem, da zmaga ni enaka zmagi in, da je dobitnik rumene majice še na zadnji etapi dirkal, kot, da je sedel na kolo prvič po ne vem koliko časa.  Kakor ...

 in zopet se bije plat zvona, da k nam prihaja nov vročinski val. Kdaj ne če ne sedaj sredi poletja. V bistvu še sreča, saj sedaj večina ljudi koristi letne dopuste in se lahko še lažje skrivajo pred vročino, recimo gredo na malo višje lege. Midva s Tatjano sma prejšni petek in soboto izkoristila in odšla na Roglo. Gor pa v petek ne da nama ni bilo vroče, ampak naju je ponoči celo kr fino zeblo.  Ampak, midva sma dva dni izkoristila, da sma se dodobra razmigala. V petek sma jo mahnila iz Rogle do Ribniške koče in nazaj. Lep dobrih 20 kilometrov dolg pohod, ki ni prav naporen saj trasa lepo gre vseskozi malo gor in dol, kar pa je najbolje, da si tri četrtine poti lepo v zavetju gozda, kar pomeni še dodaten hlad. Je pa v petek bilo bore malo ljudi na tej poti, nekaj se jih ubada z nabiranjem borovnic v bližini Ribniške koče, da pa bi na celotni poti bila kak gužva pa daleč od tega. popoldan sma si pa lepo privoščila še malo savnanja. Ker sma bila v petek bolj na izi, pa sma v so...

 je že mimo od zadnjega vzpona na kakšno resnejšo goro. V bistvu smo bili v enem od kolektivov v katerem sem delal kar pridni in smo naredili kar nekaj skupnih izletov v hribe, od takrat pa sem skale gledal le še od daleč. Najbrž je velik razlog to, da si za resnejše hribolazenje moraš vzeti malo več časa, ker pač hribi niso za prvim vogalom. Že lani pa sem se začel malo poigravati z mislijo, da bi naredil kako turo v hribe. No lani je ostalo samo pri željah, je pa res, da sem se resno lotil Pohorja in sem naredil dosti vzponov na "naš breg" kot mu pravimo, pa tudi kar nekaj tur sem naredil od Rogle in Lovrenških pa vse do Ribniške. Pa ne samo to, še na trail na Rogli sva šla s Tatjano. No par dni nazaj pa sem uresničil željo in se podal v prave hribe. Za prvo turo sem si izbral Grintovec, najvišjo goro v Kamniško-Savinjskih alpah. Razlog ni samo to, da je to najvišja gora v tem delu, pač pa tudi to, da je logistično idealna za mene. Zvečer sem se z avtodomom odpeljal do Kamn...