JAZ IN...

 je pa letos. Lani sva s Tatjano imel plan da naredima turico od doma preko Belvija do Areha v Ruše in od tam domov z vlakom. Žal sva morala lani končati na Arehu zaradi težav, ki so se pojavile pri meni. En dan prej sem pojedu nekaj pokvarjenega, se pol cel večer počutil kot drek in potem zjutraj precenil moje počutje. Kakor koli, v ponedeljek na Tatjanin rojstni dan je padla odločitev, da ponovima zastavljen cilj. No tokrat sva bila uspešna, torej štart od doma v lahnem teku do začetka planinske poti, potem standarden vzpon do vrha vzpenjače, nato pa naprej v pohodno tekaškem ritmu bo Areha, kjer sva si privoščila štrudl in kavico, potem pa spust po smučišču nato po cesti, po kateri sva prišla do planinske poti, ki vodi do Martince in nato v Ruše. Od tam pa na vlak in domov. Vse skupaj nama je vzelo neto manj kot štiri ure, z postankom vred pa nekje 4 in pol. Nabralo se je 23,3 kilometrov in 1100 višincev gor in približno tolko še dol.

 to bo nova serija zapiskov, ki bodo sledili na tej strani. Ko tako razmišljam s katero temo bi začel, bo najbrž vsak, ki malo spremlja moje pisanje rekel, da bom začel s tekom ali športom na splošno. Priznam tudi sam sem imel v mislih najprej to v bistvu bi najlažje opisal ravno spremembe, ki pridejo po petdesetem ravno skozi tek, ampak ne bom, za začetek si bom izbral mojo najljubšo temo zadnje čase, ja uganili ste to so vrednote, ki so se pri meni najbolj spremenile skoti vsa leta odraščanja in staranja, predvsem pa sedaj, ko sem že krepko preko petdesete in se vsak dan bolj zavedam, da gre moja življenjska energija počasi ampak vztrajno proti koncu. In ko se človek začne tega zavedati začne spreminjati svoje vrednote, no vsaj pri meni je tako. Ja še nekaj let nazaj se nisem obremenjeval s tem, da hodim delat za praznike in vikende, zadnja leta pa se vedno bolj zavedam koliko zamujam s tem, ko za vikend, ko smo vsi doma, jaz pa ob petih popoldan v soboto vstanem in odidem na 12 ...

 leta je minila kot keks. Pa saj ni čudno, letos smo kar malo preveč bili zatopljeni v delo in premalo v to, da bi si vzeli čas za kaj več prostih dni. Že samo to, da smo bili letos šele sedaj prvič v Moravcih pove vse, saj smo po navadi bili do prvega maja tam vsaj že dva če ne tri krat. No leto pa šele sedaj prvič, ampak se je splačalo počakat, saj je za nami lep teden. Vsega je bilo po malem, malo smo se kopali, pa savnali in pa po dolgem času spet stopli na golf igrišče. Že kar malo smo pozabili kako je fajn na lepi travici udarjat žogice. Seveda pa prvi maj ni minil brez kresovanja. No ker pa smo ravno prebili tretjino leta pa je mogoče tudi prav, da pogledam malo kje smo z številkami. No kar se teka tiče sem letos kar priden in sem do sedaj pri malenkost pod 700 kilometri, torej sem na dobri poti do zastavljenega končnega cilja, pri kolesu pa malo zaostajam, nekaj na račun letos malo daljše zimske sezone, ampak se nadejam, da se bom ob polletju približal številki 1500 kar bi ...

 kratek povzetek preteklega vikenda, ko se je končno poklopilo ne samo to, da sem bil jaz fraj pač pa je tudi vreme sodelovalo. K sreči vsaj ne rabimo potem skrbet kam bi šli ali pa kako bi prespali. Kot vedno kadar se namenimo do morja gremo v Izolo, kjer je idealno parkirišče za avtodome, tako, da smo si v petek privoščili krajši sprehod in pa hitro spanje, ker ko sem iz nočne pač ne gre drugače. Smo pa nato v soboto res lepo izkoristili, najprej jutranji tek, nato pa sprehod do Kopra, od koder smo nato z avtobusom šli nazaj do Izole, kjer je bila odprta kuhinja, torej idealno, da smo si lepo privoščili kosilo, po kosilu pa še samo lenarjenje do večera. Je pa bila nato nedelja pestra. Odločili smo se, da izkoristimo dan za pohod na Nanos. In bli smo kar presenečeni nad vzponom, ki je moram priznati ni mačji kašelj. Že res, da ne traja prav dolgo, saj ga je nam uspelo pregristi v uri in deset minut, je pa na parih delih kar zahteven in postreže tudi z neka klini in zajlami, tako, ...

 kaj mu je v življenju pomembno, vsak ve ali bo eden tistih, ki bo samo lajal skupaj z ostalimi na karavano, ki potuje mimo njega ali pa bo mogoče pogledal mimo tega in zalajal v nekaj kar ostali ne vidijo ali se jim ne zdi vredno da bi videli. Enkrat sem že rekel, da o službi in o stvareh, ki se tičejo le te ne bom razpravljal, no pa saj tudi sedaj ne milim. Me je pa danes malo vzpodbodel članek o tem, koliko delamo oz. koliko delajo v drugih državah ali bolje rečeno kakšno je razmerje med delom in prostim časom. Žal je resnica ta, da mi ne pridemo niti med 60 držav na tem spisku, kar se tega razmerja tiče. Najbrž to ne pomeni, da nadpovprečno delamo, bolj pomeni to, da smo nadpovprečno časa v službi. Vsi pa vemo, da razmerje med tem koliko časa smo v službi in koliko naredimo v tem času nima nobene veze. Jaz itak delam neke vrste "turnus". ki to velikokrat ni ampak je velikokrat bolj žongliranje mojih služb med željami posameznikov in takrat se pokaže, da so dovoljena vsa s...

 vsaj kar se knjige tiče. Do sedaj meni neznan avtor Tomaž Kotnik je napisal res odlično srhljivko, če ne že kar grozljivko. Ne samo, da je sam žanr knjige nekaj novega, sploh v poplavi kriminalk. Pa ni samo zgodba, ki pritegne, še bolj pritegne jezik v katerem je napisana, sploh za to, ker je napisanega marsikaj kar si kdo misli, tu pa tam tudi izgovori, redko kdaj ali pa nikoli pa se ne napiše.  Za vse ki imate radi Kingovski pristop bo to prava poslastica. O sami zgodbi ne bom napisal nič, naj bo to presenečenja za vsakega bralca, bom pa napisal naslov, torej gre za knjigo z pomenljivim naslovom, ki se ga lahko interpretira na več načinov. Krvavec.                                                                       slika: primus.si