JAZ IN...

 in nazaj. To je ena od poti, ki sem si jo zadal letos. Malo zaradi tega, ker me je kar malo sram, da imam tako blizu lepe poti za tek pa jih ne izkoristim, malo pa tudi za to, da razbijem monotonost teka po mestu. No, da bo vse skupaj malo bolj zanimivo, sem se na pot podal po nočni. Torej iz Celja direkt na Roglo in potem poto pod noge. V bistvu nisem imel nekih hudi ambicij, pa tudi ne prave predstave koliko mi bo celotna pot tja in nazaj vzela, ker se v bistvu sploh ne spomnim kdaj sem nazadnje bil na Ribniški peš. Vedel sem, da do Lovrenških pridem v dobre pol ure in pa tudi to, da sem tam na slabe pol poti. Čisto pa sem pozabil, da je od Lovrenških najprej spust, ki je od začetka lep in gre po travniku, potem pa zavije v gozd, kjer se pot spremeni v kar zahtevno, polno kamenja in razrito zaradi nalivov. Je pa nato vzpon na najvišji vrh Pohorja lep, saj poteka po lepi poti po gozdu, ob enem pa se tudi kr vleče, sploh, če si zadaš pravi tempo. Na vrhu se že vidi Ribniška in do ...

 so nekaj kar imamo vsi a jih vsak kaže na svoj način. Eni so take sorte, da takoj pokažejo kakšno je njihovo čustveno razpoloženje, spet drugi malo premislijo preden se odločijo, da bodo pokazali in izrazili svoje počutje, imamo pa tudi tretje, ki nikakor ne izpustijo iz sebe nič in se zdijo vedno ravnodušni, seveda pa to ne pomeni, da nimajo čustev ali, da jih kakšna stvar ne prizadene ali razveseli, pač pa samo tega ne izrazijo na pričakovan način, včasih bi se lahko tudi reklo, da to držijo v sebi. Se pa lahko tudi nemalokrat zgodi, da tako zatrta čustva ob pravi spodbudi le pridejo na plano in takrat bi najbrž za tistega, ki je takrat prisoten bilo bolje, da bi bil kje drugje. Se pa na to pojavi zanimiv fenomen, namreč velikokrat take ljudi, ki ne izražajo svojih čustev in so zaradi tega pač bolj tih ali pa umaknjeni, nekdo drug lahko izrabi na način, da takega človeka dobesedno izrablja, da ne rečem še kaj hujšega. Torej nekdo, ki je cel čas tiho, dela in naredi svoje delo, b...

 v takem zaporedju je potekal prejšnji vikend. Kot že zadnja štiri leta smo tudi letos maraton v Radencih preživeli tekaško. V petek zvečer po šihtu do Radencev, v soboto pa na tek. Midva s Tatjano na polovičko otroka pa na pohod. No nekako sva po Ljubljanskem polmaratonu ugotovila, da je veliko lažje teči malo dalj v milejšem temu, kot pa se gnati na desetki. Tudi tokrat je bil cilj priti v cilj pod dvema urama in to nama je tudi uspelo. Na tem mestu bi malo pošpekuliral o sami razdalji, ki so jo namerili organizatorji, že glede na same oznake, ki so jih postavili na progi je bilo jasno, da nekaj čisto ne štima, če je oznaka za 20 in 41 kilometrov na istem mestu, vsi pa vemo, da je nato do cilja polovičke potrebno preteči slab kilometer in sto metrov, za maraton pa še sto metrov več.... Ampak pustimo to ob strani. Midva sva prišla v cilj v pričakovanem tempu in v zadanem času, tako, da je tek bil uspešen. Popoldan smo nato nadaljevali v Moravske, kjer je sledilo popoldansko razvaj...

 so zopet skočile številke na borzi. Vsak mali namig, ki ga da Trump ali nekdo v njegovi bližini, pa čeprav je lahko samo izmišljen takoj povzroči premike. Zadnji je nekdo dal lažen "tvit" o tem, da naj bi se famozne tarife zamrznile in že smo poleteli v zeleno, no ta zelene je že čez nekaj ur ratala rdeča.  No sedaj so se začeli ti famozni pogovori ali dogovori okoli carin in že smo spet vsi v veselem optimističnem razpoloženju in indexi so se v slabem tednu vrnili že skoraj na raven izpred padca.  In sedaj gremo na začetek, ko so se pojavile govorice o tem, da je to vse skupaj umetno ustvaril prav sam veliki predsednik ZDA z namenom, da omogoči sebi in peščici posvečenim, da bodo v kratkem času lahko še bolj obogateli. Matematika je enostavne, ustvari paniko na katero se bodo odzvali finančni trgi in s tem poskrbi, da padejo vrednosti delnic, nato dvigni višek denarja in ga pretopi v poceni (beri cenejše) delnice in, ko ti bodo vsi frendi sporočili, da so kupili kar so ...

 je minila kot bi mignil in končno smo dočakali tudi prvi malo daljši dopust letos, roko na srce smo ga bili vsi že kar potrebni. Ampak najprej pa malo številk športnih aktivnosti, da malo vidim kje sem. Torej ker sem zopet malo spremenil način treningov malo zaostajam z kolesarskimi kilometri in sem jih do sedaj uspel do začetka maja naklepat 880 kilometrov, sem pa pri tekaških znotraj okvirov in pri dobrih 716 kilometrih. Kakor koli da je, se malo več časa posvečam treningu moči, ker se mi pač zdi, da je to pri mojih letih veliko bolj pomembno. No sem pa dodal tudi malo pohodništva, ki ga planiram dodati še dosti več v prihodnosti. No sedaj pa k našemu mini dopustu. Tokrat smo določili več ciljev. Seveda pa najprej ob morje, ki smo ga že prav pogrešali in naj me kar prav prišlo nekaj dni ob obali, da smo se naužili morskega zraka in sonca. Izola, kot vedno tudi tokrat ni razočarala, odlična destinacija za vse, ki tako kot mi potujete z avtodomom, saj ponuja odlično lokacijo za pa...

 in to od domačega praga. Itak, da se ne spomnim kdaj sem bil na zadnje peš na vrhu, kot mu pravimo mi "našega brega", ampak, ker sem se malo posodobil z opremo, beri nove palice in nahrbtnik, je bil čas, da se podam zopet malo v brege. Ampak, ker sem pravi asket sem šel peš kar odo doma. Torej najprej tri kilometrčke ogrevanja do začetka SPP, ki je ob enem lahko tudi ena od poti do zgornje postaje vzpenjače.  Štart od doma. Po ogrevanju sledi vzpon po planinski poti, ki je ob enem začetek SPP, če greš z malo hitrejšim tempo zna bit, da tu pa tam zgrešiš kako markacijo, ki ima poleg še številko 1, tako, da tudi meni ni blo na enem delu najbolj jasno kam zaviti a sem potem nekako najdel pravo smer. Začetek SPP Zadnji del gre po smučišču, tako, da se človek več ne more izgubiti, je pa priporočljivo malo paziti na "davnhilarje", ki letijo po strmini. Po prihodu na vrh malo počitja, par šlukov vode in nazaj, tokrat direkt po smučišču, torej po najkrajši poti do spodnje ...