JAZ IN...

 so te dni, ko so toplejši dnevi spremljevalec na balkonu.  Najprej novi Vrenko, ki zopet razrešuje uganke in to v pravem pomenu besede, ne samo, da razrešuje zanimive kriminalne uganke, ob enem si krajša čas tudi s sodokujem. Čeprav je v pokoju pa si vedno najde delo in tudi, ko je na rehabilitaciji rame v toplicah ne more iz svoje kože in poleg tega, da opazuje ljudi, ki ga obkrožujejo se ravno v teh toplicah zgodi nekaj, kar pritegne njegovo pozornost. naj bo dovolj o zgodbi, kot vsi Vrenkoti, tudi ta ne razočara, no vsaj mene ni. In, ko sem tako prebral eno čisto frišno, je prav, da vzamem v roke še eno zelo staro. Moram priznati, da sem jo že prebral pred leti a ker me zgodbe povezane z 2. svetovno vojno vedno privlačijo sem se spomnil na njo in ni mi žal, da sem jo ponovno prebral. gre za Noč dolgih nožev. Knjiga, ki je potisnjena v čas, ko je Hitler prišel na oblast, opisuje pa skupino izurjenih mladeničev, ki so bili del posebne skupine, ki je bila namenjena likvidacij...

 je v teh dneh, ko nas je začelo kuhati v dolini prava izbira za pobeg na friš luft. In k sreči nam je ta vikend, ko je v dolini bilo že nad 30 nam uspelo, da smo se lahko umaknili na 1500 metrov višine. Torej v petek popoldan smo nekaj vrgli na roštilj v soboto pa smo pol dneva preživeli v naravi.  Najbolj od vsega kar me je zanimalo je bilo v kolkem času lahko pridem iz Rogle na Lovrenška in nazaj. Na zadnje sem bil tako v tekaškem tempu na tej turi pred dvemi leti, ko sem porabil dobro uro in deset za tja in nazaj. No dve leti za tem, sem ponovil vajo in glej ga zlomka, čeprav dve leti starejši sem porabil dobro minuto več a če računam, da sem moral narediti par obvozov zaradi podrtega drevja na koncu zna bit, da bi na trasi, ki bi bila ista najbrž bil celoten krog celo kako minutko hitrejši. Ampak saj ni važno.  V glavnem za nami je lep vikend preživet na Rogli in prav želim si še vsaj enega v tem poletju.

 se je začela in s sabo prinesla prve nevihte in točo a tole ne bo o vremenu, na katerega v bistvu nimamo vpliva in smo za to kako je bolj ali manj krivi sami. Tole bo bolj o tem kako vročina vpliva na ljudi. Imam že dovolj izkušenj, da vem, da z vročino pride tudi kup nebuloz, ki jih delajo(mo) ljudje. Tako pač je, ko se večina ne zna hladiti drugače, kot z alkoholom in posledično se jim že tako skisani možgani še bolj skisajo. Seveda potem prihaja do vsemogočega, še najmanj je to, da se eni sprejo zaradi malenkosti in potem ostane pri izmenjavi parih besed, seveda jih ima večina pri sebi telefone in kakor jim nekdo pokaže malo več kot krivi prs že vlečejo telefon na plano in vrtijo številko 113. Seveda potem na ves glas razlagajo, koko jih je napadel nekdo, ki ga sploh ne poznajo, kateremu niso storili nič, ampak so se samo brigali sami zase. Seveda se potem kaj hitro izkaže, da so bili vsaj enakopraven, če ne kar glavni vzrok za nastalo situacijo.  Nemalokrat pa zadeve eska...

 in nazaj. To je ena od poti, ki sem si jo zadal letos. Malo zaradi tega, ker me je kar malo sram, da imam tako blizu lepe poti za tek pa jih ne izkoristim, malo pa tudi za to, da razbijem monotonost teka po mestu. No, da bo vse skupaj malo bolj zanimivo, sem se na pot podal po nočni. Torej iz Celja direkt na Roglo in potem poto pod noge. V bistvu nisem imel nekih hudi ambicij, pa tudi ne prave predstave koliko mi bo celotna pot tja in nazaj vzela, ker se v bistvu sploh ne spomnim kdaj sem nazadnje bil na Ribniški peš. Vedel sem, da do Lovrenških pridem v dobre pol ure in pa tudi to, da sem tam na slabe pol poti. Čisto pa sem pozabil, da je od Lovrenških najprej spust, ki je od začetka lep in gre po travniku, potem pa zavije v gozd, kjer se pot spremeni v kar zahtevno, polno kamenja in razrito zaradi nalivov. Je pa nato vzpon na najvišji vrh Pohorja lep, saj poteka po lepi poti po gozdu, ob enem pa se tudi kr vleče, sploh, če si zadaš pravi tempo. Na vrhu se že vidi Ribniška in do ...

 so nekaj kar imamo vsi a jih vsak kaže na svoj način. Eni so take sorte, da takoj pokažejo kakšno je njihovo čustveno razpoloženje, spet drugi malo premislijo preden se odločijo, da bodo pokazali in izrazili svoje počutje, imamo pa tudi tretje, ki nikakor ne izpustijo iz sebe nič in se zdijo vedno ravnodušni, seveda pa to ne pomeni, da nimajo čustev ali, da jih kakšna stvar ne prizadene ali razveseli, pač pa samo tega ne izrazijo na pričakovan način, včasih bi se lahko tudi reklo, da to držijo v sebi. Se pa lahko tudi nemalokrat zgodi, da tako zatrta čustva ob pravi spodbudi le pridejo na plano in takrat bi najbrž za tistega, ki je takrat prisoten bilo bolje, da bi bil kje drugje. Se pa na to pojavi zanimiv fenomen, namreč velikokrat take ljudi, ki ne izražajo svojih čustev in so zaradi tega pač bolj tih ali pa umaknjeni, nekdo drug lahko izrabi na način, da takega človeka dobesedno izrablja, da ne rečem še kaj hujšega. Torej nekdo, ki je cel čas tiho, dela in naredi svoje delo, b...

 v takem zaporedju je potekal prejšnji vikend. Kot že zadnja štiri leta smo tudi letos maraton v Radencih preživeli tekaško. V petek zvečer po šihtu do Radencev, v soboto pa na tek. Midva s Tatjano na polovičko otroka pa na pohod. No nekako sva po Ljubljanskem polmaratonu ugotovila, da je veliko lažje teči malo dalj v milejšem temu, kot pa se gnati na desetki. Tudi tokrat je bil cilj priti v cilj pod dvema urama in to nama je tudi uspelo. Na tem mestu bi malo pošpekuliral o sami razdalji, ki so jo namerili organizatorji, že glede na same oznake, ki so jih postavili na progi je bilo jasno, da nekaj čisto ne štima, če je oznaka za 20 in 41 kilometrov na istem mestu, vsi pa vemo, da je nato do cilja polovičke potrebno preteči slab kilometer in sto metrov, za maraton pa še sto metrov več.... Ampak pustimo to ob strani. Midva sva prišla v cilj v pričakovanem tempu in v zadanem času, tako, da je tek bil uspešen. Popoldan smo nato nadaljevali v Moravske, kjer je sledilo popoldansko razvaj...